Okoljski vpliv javnih umetniških skulptur

Pomembni so materiali: okoljski stroški kiparskih tehnik

Tradicionalni nasproti trajnostnim kiparskim materialom

Bronasta zlitina, marmor in smola so že vedno priljubljene izbire za kiparstvo zaradi svoje trdnosti in lepega videza. Vendar obstaja tudi slabost, ki je ni mogoče prezreti. Risanje teh materialov iz zemlje in njihova obdelava povzročata veliko emisijo ogljikovega dioksida, uničujeta habitat in izčrpavata naravne vire. Na drugi strani umetniki postajajo vedno bolj naklonjeni okolju prijaznim alternativam, kot so reciklirani kovinski materiali in razgradljiva glina. Zakaj so te alternative boljše? Splošno gledano pustijo manjši odtis ogljika, saj nam ni treba stalno iskati novih virov, poleg tega pomagajo omejiti količino odpadkov na odlagališčih. Vzemimo na primer reciklirano kovino – ta prihrani približno tri četrtine energije, potrebne za proizvodnjo nove kovine iz surove rude. Mednarodna agencija za energijo opozarja, da bi prehod na te okolju prijaznejše materiale lahko znatno zmanjšal okoljske posledice kiparstva, preprosto z uporabo manjšega števila virov.

Skriti vpliv umetnosti na osnovi pen (stirodur in cvetlična pena)

Umetniki radi delajo s penastimi materiali, kot so stirodur in cvetlična pena, ker jih je zelo enostavno rezati in oblikovati, kar jih naredi popolne za velike instalacije in ogromne stirodurne skulpture, ki jih včasih vidimo v galerijah. Toda tej ustvarjalnosti pritrdi temna stran. Vzemimo stirodur – ta leži okoli večno, saj se naravno ne razgradi, konča pa se v naših oceanih in poljih, kjer povzroča resne težave. Večina ljudi si ne upošteva, kako slaba je dejanska situacija glede recikliranja. Agencija za zaščito okolja poroča, da se vsako leto reciklira komaj več kot 1 % vsega stirodurova. Nekateri naprednejši umetniki so sicer že začeli prehajati na ekološkejše možnosti. Nekateri kiparji sedaj uporabljajo peno na rastlinski osnovi, ki se naravno razgradi, drugi pa eksperimentirajo z recikliranim lesom ali papirno kašo. Ta prehod pomaga ohraniti umetniško inovativnost brez puščanja goro toksičnih odpadkov.

Kamen in kovina: Dolgotrajnost v primerjavi s pridobivanjem virov

Umjetnici so od nekdaj delali s kamnom in kovinami, ker ti materiali trajajo večno in izgledajo fenomenalno, ko jih izrezbijo ali oblikujejo. V primerjavi z drugimi materiali potrebujejo malo popravil ali zamenjav, zato na dolgi rok dejansko ustvarijo manj odpadkov. Obstaja pa tudi druga stran medalje. Dobivanje teh surovin iz zemlje ni najbolj prijazno do okolja. Ko podjetja kopajo kamnine ali rudarijo kovine, se uničujejo celotni ekosistemi, onesnažujejo reke in zrak ter v atmosfero sprošča ogromne količine ogljikovega dioksida. Vzemimo na primer rudarjenje kovin – EPA je ugotovil, da ta industrija spada med največje povzročitelje toksičnih emisij po vsej Ameriki. Nekateri ustvarjalci pa to sedaj začenjajo ponovno razmišljati. Vse več kiparjev raje uporablja reciklirane materiale. S ponovno uporabo že obstoječega zmanjšujejo škodo okolju, ki jo povzroča stalno črpanje novih virov iz našega planeta.

Ogljični odtis proizvodnje javne umetnosti

Energetsko intenzivni postopki izdelave

Izdelava velikih kipov ponavadi zahteva procese, ki potrebujejo veliko energije, kot so litje in varjenje, ki porabijo veliko električne energije. Ti postopki imajo pomembno vlogo pri ogljičnem odtisu ustvarjanja umetnostnih del v javnih prostorih. Vzemimo litje kovin, na primer, ko umetniki talijo bron ali jeklo, morajo peči segreti na tisoče stopinj Fahrenheita, pri čemer se običajno zgaja premog ali zemeljski plin. Številke povedo precej zgodbo. Samo litje kovin vsako leto izpusti več kot 600 milijonov metričnih ton CO2, kar kažejo različne industrijske študije, vključno s podatki državnih agencij. Umetniki in izdelovalci sedaj iščejo okolju prijaznejše alternative. Nekatera delavnica so začela eksperimentirati s tehnikami hladnega varjenja, ki sploh ne potrebujejo toplote, medtem ko druga preskušajo sončne peči za manjša litja. Te inovacije morda še ne morejo popolnoma nadomestiti tradicionalnih metod, vendar nedvomno kažejo v smeri prihodnosti, kjer monumentalna umetnost ne bo povezana s tako visoko ekološko ceno.

Prenosne težave pri velikih projektih

Premikanje težkih kipov ni majhna naloga in pusti precejšnji vtis na okolju. Ko se veliki deli pošiljajo z enega mesta na drugo, porabijo tone goriva in sprostijo veliko izpustov. Vzemimo za primer ogromno namestitev »Hollow Men« na kampusu Cal State Long Beach. Dostava tega predmeta je bila pravi logistični košmar zaradi njegove dejanske velikosti in teže. Celoten postopek povzroča tudi resne ogljične emisije, saj je treba priti do posebne opreme, običajni tovornjaki pa za tako velik predmet niso primerni. Toda sedaj se stvari začenjajo spreminjati z uvedbo novejše tehnologije. Nekatera podjetja poskušajo hibridne tovornjake in celo popolnoma električne modele za prevoz. Raste tudi zanimanje za uporabo železniških omrežij, kadar le je mogoče, namesto cestnega prometa. Te spremembe pomenijo, da bi lahko končno doživeli resničen padec okoljskih stroškov pri premikanju teh ogromnih umetniških del.

Primerjava primera: Potovanje granitne skulpture po več kontinentih

Vzemimo zgodbo ogromne granitne skulpture, ki je prečkala več kontinentov, preden je našla svoj dom v mestnem parku. Celotno pot se je začela v kamnolomu, kjer so izkopali kamnino, nato je sledilo več faz rezkanja in oblikovanja, na koncu pa je po daljših vožnjah prišla na določišče. Če pobliže pogledamo, kako je prišla tja, je razvidno, koliko ogljikovega dioksida se sprosti ob prevozu težkih umetnin po svetu, še posebej če primerjamo pomorski prevoz z letali, ki porabijo veliko goriva. Iz spremljanja teh poti smo se naučili, da bi umetniki in načrtovalci morali drugače razmišljati o izbiri materialov. Namesto uvoza kamnov iz drugega konca sveta bi morda zadostovali lokalni kamni. In kar zadeva velike skulpture? Morda bi morale ostajati bližje domu namesto, da skačejo med državami. Mesta, ki želijo postaviti javno umetnino, bi lahko prihranila denar in varovala naravne vire, če bi takoj na začetku upoštevala ta praktična nadomestila.

Lokacijsko določeno okoljsko motenje

Vpliv stalnih objektov na ekosistem

Postavljanje stalnih kipov pogosto spremeni lokalne ekosisteme na načine, ki jih ljudje ne vedno upoštevajo. Umetninska dela izgledajo odlično, vendar motijo habitate, ko uvedemo tuje materiale in spreminjamo relie. Vzemimo na primer velike skulpture iz penjenega jedra, ki jih ljudje včasih postavijo v občutljiva območja. Te fragmentirajo habitate ter motijo rastline in živali, ki tam živijo. Nekatera raziskave kažejo, da manjše skulpture ali tiste, narejene iz materialov, ki se naravno razgradijo, pomagajo zmanjšati te težave. Vse več umetnikov začenja izbirati lokacije, ki delujejo skupaj s podobo pokrajine, namesto proti njej. In mnogi prehajajo na okolju prijaznejše materiale. Ideja je preprosta: ustvarjati umetnost, ki se vključi v naravo, namesto da jo ruši.

Trenutne razstave proti trajnim sledem

Okoljska cena začasnih razstav običajno traja dlje, kot si večina ljudi misli, včasih celo ujema ali presega tisto, ki jo pustijo trajne instalacije. Seveda ne poškodujejo pokrajine za vedno, vendar vsa ta priprava, razstavljanje potem in ravnanje s stvarmi, ki jih nihče več ne želi, povzroča resne težave za zemljo ter ustvarja tone smeti. Študije kažejo, da ti kratkotrajni prikazi dejansko proizvedejo precej odpadkov, predvsem zato, ker mnogi organizatorji za vse – od promocijskih panojev do razstavnih omar – uporabljajo enkratne izdelke. Kljub temu se nekateri muzeji in galerije začenjajo boriti proti tej tendenci. Vse več prostorov uporablja rabljene materialne sredstve, najema opremo namesto nakupa nove in načrtuje razstave tako, da so ponovno uporabne že od samega začetka. Ta pristop pomaga zmanjšati količino odpadkov, hkrati pa institucijam omogoča pripravo zanimivih prikaza, ne da bi preveč zadolžile.

Paradoks Solo skodelice: umetnost s tematiko odpadkov, ki ustvarja odpadke

Umetnost iz odpadkov, kot so kipi, zgrajeni popolnoma iz Solo skodelic, ustvarja resnično dilemo tipa 'catch-22'. Po eni strani ti deli ljudem omogočajo razmišljanje o problemih z odpadki, s katerimi se srečujemo vsakodnevno. Vendar nekateri opozarjajo, da lahko iste instalacije dejansko ustvarijo več odpadkov, kot jih pomagajo odpraviti. Obiskovalci teh razstav so pogosto zmedeni glede tega, ali je umetnost sama okolju prijazna ali le nova oblika onesnaženja. Umetniki, ki želijo posredovati močna okoljska sporočila, ne da bi s tem še dodatno poslabšali stanje, v zadnjem času poskušajo različne pristope. Nekateri zbirajo že rabljene predmete za svoje projekte. Drugi oblikujejo dela, ki jih po razstavi lahko ponovno damo v reciklažne zabojnike. Nekaj jih celo izdeluje umetninska dela, ki se s časom naravno razgradijo na prostem, v trajanju mesecev ali let. Cilj ni zgolj govoriti o problemih z odpadki, temveč jih »preživeti« skozi vsak korak ustvarjalnega procesa.

Inovacije v okolju prijazni kiparski umetnosti

Bioložno razgradljivi materiali: Od penastega gline do micelija

Umjetniki vedno pogosteje uporabljajo bioložno razgradljive materiale, saj iščejo okolju prijaznejše načine ustvarjanja kipov. Med temi možnostmi se izpostavljata penasta glina in micelij, ki ponujata ekološki alternativi, hkrati pa dobro delujeta tudi umetniško. Vzemimo penasto glino – omogoča kiparjem, da se resnično izrazijo ustvarjalno, pri čemer vedo, da se bo njihovo delo sčasoma samodejno razgradilo in tako zmanjšalo količino odpadkov na odlagališčih. Nekateri umetniki so začeli eksperimentirati tudi z micelijem, ki izvira iz gliv, in sestavljati podroben kiparski izraz, ki se po nekaj časa preprosto razgradi. Ta pristop odlično ustreza željam mnogih sodobnih ustvarjalcev – okoljska odgovornost brez izgube kakovosti ali originalnosti. Poleg tega uporaba takšnih materialov odpre nove možnosti za začasne instalacije in umetnost v naravnem okolju, ki ne puščajo trajnih problemov z odpadki.

Kinetične instalacije na sončno energijo

Kinetične skulpture, ki jih napaja sonce, spreminjajo naše razumevanje zelene umetnosti, saj združujejo kreativnost s čistimi energetskimi rešitvami. Način delovanja teh del je precej zanimiv – med dnevom zbirajo sončno svetlobo prek plošč, nato pa shranjeno energijo uporabijo za gibanje posameznih delov ponoči ali kadarkoli je dovolj naboja. V zadnjem času je nastalo nekaj presenetljivih projektov, kot so velike mobilne umetniška dela, nameščena na vrhovih stavb v mestih po vsej Evropoti. Ljudje se zbirajo okoli njih in razpravljajo tako o umetniški vrednosti kot tudi o tem, kako jih to spodbuja k premisleku o lastnem vplivu na planet. Ker se sončna tehnologija neprestano izboljšuje, umetniki najdejo nove načine, kako vključiti ta obnovljivi vir v svoja dela. Verjetno bomo kmalu videli še več interaktivnih instalacij, ki bodo ne le lepo izgledale, ampak bodo tudi pomagale širiti ozaveščenost o našem okolju, ne da bi pri tem bile poučevalske.

Skulpture umetnih grebenov: Združevanje umetnosti z varstvom narave

Ko umetniki začnejo graditi grebene pod vodo, se na presečišču ustvarjalnosti in ohranjanja narave zgodi nekaj presenetljivega. Te umetne strukture izgledajo kot prave koralske formacije in dejansko pomagajo populacijam rib, da se obnovijo po letih škode, ki so jo povzročili ribolov in onesnaženje. Vzemimo na primer tiste znane potopljene kipove ob obali Mehike, ki so s časom postali dom vsem vrstam morskih bitij. Okolica okoli njih sedaj živi z življenjem, ki tam ni bilo prej. To pristop posebnega dela je združevanje lepote in funkcionalnosti. Namesto da bi umetnine visile le v galerijah, se namestijo v ocean, kjer opravljajo dvojno nalogo: obnavljajo poškodovana stanovanjska okolja in hkrati ljudem poučujejo o morskem okolju prek neposrednih izkušenj, ne le prek učbenikov.